MKC Ljubljana
Projekt ljubljanske džamije je rezultat dolgoletnega prizadevanja Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji za izgradnjo lastnega verskega in kulturnega centra. Prva pobuda za izgradnjo džamije je bila podana leta 1969. Zemljišče za izgradnjo je Islamska skupnost kupila od Mestne občine Ljubljana leta 2008 na javni dražbi. Leta 2011 je bila na mednarodnem arhitekturnem natečaju izbrana zasnova biroja Bevk Perović arhitekti. Temeljni kamen za gradnjo džamije je bil postavljen 14. septembra 2013. Po dokončani gradnji kompleksa, ki je trajala od leta 2014, je bila prva javna molitev opravljena 7. februarja 2020.
Muslimanski kulturni center Ljubljana je zasnovan kot mesto v malem. V osrednjem delu kompleksa stoji džamija s povezanin objektom umivalnice oziroma abdesthane, ki predstavlja centralno točko projekta. Stavbe spremljajočega izobraževalnega, upravnega in stanovanjskega programa, ki so zbrane okrog džamije, ustvarijo odprt prostor – trg. Ta džamijo objema po obodu in hkrati omogoča, da tudi vsi ostali objekti delujejo samostojno. Pod objekti se razpostira kletna baza s parkirnimi mesti, servisi in telovadnico.
Džamija je zasnovana kot velika kocka, v spodnjem delu je izdelana iz belega betona, v zgornjem delu pa obdana s poltransparentno opno iz kombinacije jekla in stekla, ki v prostor spušča svetlobo. Tradicionalna kupola je izdelana kot lahka prostorska konstrukcija v notranjosti džamije, pokrita je z modrim tekstilom in obešena s stropa ustvarja markantni karakter notranjosti molilnice. Minaret je samostojen objekt, ki se s površine trga vzpenja v nebo in kompleks definira tako od blizu kot od daleč ter iz različnih smeri mesta. Na severni strani je kaskadni vrt, zeleno dvorišče oziroma park, ki se z nivoja javne ulice spusti na nivo garaže, kjer je v bazo objekta vgrajena restavracija.
V smislu arhitekturnega oblikovanja je kompleks zasnovan enostavno. Uporabljeni so vsakodnevni materiali, kot so beton, jeklo, steklo in les, ki so izdelani na poseben, inovativen način. Podobo kompleksa označuje uporaba bele barve, ki vizualno povezuje vse elemente v arhitekturno celoto, obenem pa predstavlja barvo sobodnosti in je hkrati del arhitekturne tradicije islamske arhitekture.
Na zahodnem robu kompleksa se stavbam Muslimanskega kulturnega centra pridružuje še novonačrtovani prostostoječi objekt Muzej Islamske skupnosti, ki obstoječo programsko strukturo dopolnjuje z dodatno, v kulturo usmerjeno vsebino. Do sedaj neizrabljeni prostor med kompleksom in gorenjsko železnico tako postaja več kot le prostorska razširitev centra, temveč hkrati tudi novi muzejski park, zelena površina v mestu.